Ampak - december 2007 (Dober in slab film)

Najbolj razveseljivo dejstvo letošnjega 18. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ni bila njegova polnoletnost niti da je – kot že tolikokrat doslej – v novembrsko sivino prinesel približno sto filmov, temveč imena programskih svetnikov, ki so bila izpisana na 9. strani festivalskega kataloga: Nika Bohinc, Jurij Meden, Jelka Stergel, Koen Van Daele, Neil Young. »Nenavaden« je bil sicer že sam uvodnik novega programskega direktorja Simona Popka, ki mu je načeloma umanjkala tista poetična nota uvodnikov Vlada Škafarja iz katalogov izolskega filmskega festivala, pa vendarle. »Zato sem vesel, da si LIFFE delita denimo George Clooney in Bela Tarr ali kratki študentski film in deveturni film Filipinca Lava Diaza.« Za Clooneyja, oziroma film Tony Gilroy ameriškega režiserja Michaela Claytona ne vem, kdo si ga je zaželel, vsekakor pa vem, kdo si je zaželel film Zidane: portret 21. stoletja. Zidanov obraz, presvetljen s temo, sem si iztrgala iz revije Ekran in ga nalepila na oranžo steno v kuhinji. Enako se spomnim Lava Diaza ali pa se je tisti večer zgodil samo v izolskih sanjah: mladenič z dolgimi lasmi in krožnikom, na katerem je bila narisana riba. In Ines. Ines Efron iz Buenos Airesa, ki je letos v Izoli nosila češnjevo pobarvane nohte in pila cappuccino. Tudi iz tega razloga, ker si je letošnji LIFFE podal roko z ljudmi, ki ustvarjajo Kino Otok in so še prej soustvarjali Kinoteko, se je morda v uvodu zdelo smiselno pripisati, ter s tem hkrati ovreči morebitne izjave o »pretirani estetskosti« ljubljanskega filmskega festivala: »Film je en sam in tega moramo imeti radi; ne delim ga na komercialni in umetniški, temveč k večjemu na dober in slab.« In recimo, da sem potem od 9. strani dalje festivalski katalog zaprla, ter poskušala na očesno mrežnico ujeti – pri številčnem izboru mi je v dobršni meri pomagala tudi restriktivna politika izdajanja novinarskih akreditacij – nekaj dobrega in nekaj slabega. Zlato, doslej še nevideno sredino, morda.

Zoo (Zoo)

Stiliziran psevdodokumentarec teksaškega režiserja Robinsona Devorja je na prvo žogo dokumentarec o ekscesu, čeprav odpira tektonsko vprašanje: Ali so živali, posebej konji, zmožni seksualnega razmerja s človekom? Seveda, odgovarja dokumentarec, osnovan na resničnem dogodku. Julija 2005 je avtomobil pripeljal pred urgenco in odložil petinštiridesetletnega moškega, ki je kasneje umrl zaradi hudih poškodb debelega črevesa. Varnostne kamere, ki so zaznale registrsko številko, so policijo privedle na farmo konj, kjer so odkrili videoposnetke ljudi, ki so spolno občevali s konji. Med njimi se je očitno znašel tudi umrli moški, čeprav so dejstva za pripadnico organizacije proti mučenju in zanemarjanju konj osupljivi – moški je na urgenci umrl, ker se je konj lotil njega in ne obratno: »Misli, da ve vse, kar se o konjih vedeti da, v resnici pa nima pojma,« izreče moški, ljubimec konjev.

Zoo je sicer izredno temačen, paranoičen film. Kamera bega od enega do drugega obraza udeleženca v »nedvomni tragediji« in se s konfuznostjo skuša otresti moralističnega podtona. V prvem delu dokumentarec sicer ustvarja občutek, da gre za apologijo ljudi, ki so jih medijski magnati – po odkritju – obsodili samo zato, ker so bolj ljubili konje kot ljudi, kasneje pa postane jasno, da gre za poskus odstiranja plašnic z očes obeh strani. Tako ženske, ki ob koncu pride po »zlorabljenega« konja (in ga da usmrtiti), kot tudi ali predvsem druščine, ki je občevala s konji. Toda medtem ko prvi postopajo z avtoritativnimi glasovi, češ da so konji žrtve, primerljive z zlorabljenimi otroci, drugi trdijo, da zločina nikoli ni bilo. Prizor golega moškega telesa v trati, v polnem mraku, ob sivem konju, sugerira, da naj bi šlo za (ne)enakovredno ljubljenje dveh živalskih vrst. »Gre za konja in za človeka«, izreče glas po radiu, pri čemer naj bi bilo jasno, da so konji inteligentna bitja, pa čeprav z njimi ne moreš razpravljati o Tolstoju ali Keatsu, omeni drugi moški iz skupine zoofilov. Spolnega akta sicer nikoli ne vidimo, ker le-ta niti ni v središču, temveč bolj »temna lepota«, »krhko ravnovesje«, »ljubezen«, ki pa bi lahko še bolj prišla do izraza, če ne bi bil dokumentarec tako zelo prelit s temo, tako zelo paranoičen, s čimer že sugerira moralističen podton, čeprav naj bi ga razkrinkaval. In predvsem se dokumentarcu pozna težnja izzvati, pokazati še neprikazano, razbiti tabu, zaradi česar mestoma deluje tudi preveč površinsko.

Grušč 200 (Gruz 200)

Film režiserja Alekseja Balabanova je izrazita mešanica srhljivke in groteske. V njem imamo namreč zlobnega in sadističnega policijskega načelnika Žurova, naivno dekle, hči sekretarja regionalnega partijskega komiteja, zmedenega profesorja, ki na univerzi predava ateistično znanost, ter avtoritativno Tonjo, ki več čas filma deluje kot deus ex machina. Na vse izmed naštetih junakov se lepijo družbene funkcije, s čimer dobimo občutek, da gre v resnici za prototipe: načelnik Žurov prezentira represivni političnobirokratski aparat, ki obvladuje Sovjetsko zvezo leta 1984, hči sekretarja regionalnega partijskega komiteja, ki se je zvečer odpravila na ples in potem nič hudega sluteč pristala v rokah posiljevalca Žurova, bi utegnila poosebljati naivno, zabave in alkohola željno rusko mladino, Tonja s svojim pragmatizmom (v perifernem mestu prodaja vodko) nastopa v imenu podeželja in nazadnje – profesor kot ideološki podpornik vlade in njenih »brezbožnih« načel, je jasno predstavnik nenačelnih in pasivnih intelektualcev.

Funkcije posameznih protagonistov so načeloma tudi zdrsljive: hči sekretarja regionalnega partijskega komiteja bi utegnila alegorizirati tudi sam družbeni aparat, ki se razkraja in odmira in je od svoje komunistične faze zašel v postboržuazno sfero. »Kdaj se bo vse to končalo?« v navalu jeze izreče eden izmed nižjih komisarjev, s čimer zastavlja zelo partikularno vprašanje: Kdaj bodo samovoljno nehali pobijati, pretepati, ugrabljati ljudi? In najhuje pri tem je, da so tisti, ki bi morali zasledovati zločince, sami izvor zločina. Ko torej načelnik Žurov s steklenico posili v savno zaklenjeno dekle ali pa jo posodi enemu izmed svojih podrejenih, lahko to razumemo tudi kot alegorizacijo: uradniki sami spodrivajo sistem, znotraj katerega funkcionirajo. Toda ali je potem res kaj čistega in nedolžnega v filmu? Tonja, predstavnica podeželja dekletu zabiča, da bi pred odhodom na zabavo morala pomisliti kdaj, kje in s kom. Predvsem, če imaš v Afganistanu zaročenca. Sam naslov filma se namreč nanaša na iz Afganistana pripeljana trupla, imenovana Grušč 200.

Pri tem je seveda odveč poudarjati, da je trupel v tem filmu nešteto, najtežje med njimi pa je sam upravni sistem Sovjetske zveze. Z vso to široko paleto družbenih prototipov, režiser zelo eksplicitno obračuna s preteklostjo: »Nekateri ljudje se tistih let spominjajo kot svojega najboljšega časa. Grušč 200 pa je zelo težak film,« je pripisal Aleksej Balanabov k filmu. Kljub nekaterim preskokom – nemi moški, za katerega ne vemo, kako se je v usodni noči znašel na podeželju, se nenadoma preobleče v policijskega načelnika Žurova, mladenič, ki je dekle pripeljal na posest, kasneje v filmu umanjka, »dobri« načelnik je kljub izbruhu preveč medel in na drugi strani preveč histerični igri ženskih protagonistk, se zdi, da film deluje. Mestoma sicer preveč v tolstojanski maniri, (podporni steber Rusije je podeželje) in z obilno pomočjo glasbenih vložkov ter ponekod celo roadmovieja, pa vendarle.

...


	december 2007 mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo

	Zaznambe

Gabriela Babnik	Dober in slab film
	18. ljubljanski mednarodni filmski festival 2007



	Najbolj razveseljivo dejstvo letošnjega 18. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ni bila njegova polnoletnost niti da je – kot že tolikokrat doslej – v novembrsko sivino prinesel približno sto filmov, temveč imena programskih svetnikov, ki so bila izpisana na 9. strani festivalskega kataloga: Nika Bohinc, Jurij Meden, Jelka Stergel, Koen Van Daele, Neil Young. »Nenavaden« je bil sicer že sam uvodnik novega programskega direktorja Simona Popka, ki mu je načeloma umanjkala tista poetična nota uvodnikov Vlada Škafarja iz katalogov izolskega filmskega festivala, pa vendarle. »Zato sem vesel, da si LIFFE delita denimo George Clooney in Bela Tarr ali kratki študentski film in deveturni film Filipinca Lava Diaza.« Za Clooneyja, oziroma film Tony Gilroy ameriškega režiserja Michaela Claytona ne vem, kdo si ga je zaželel, vsekakor pa vem, kdo si je zaželel film Zidane: portret 21. stoletja. Zidanov obraz, presvetljen s temo, sem si iztrgala iz revije Ekran in ga nalepila na oranžo steno v kuhinji. Enako se spomnim Lava Diaza ali pa se je tisti večer zgodil samo v izolskih sanjah: mladenič z dolgimi lasmi in krožnikom, na katerem je bila narisana riba. In Ines. Ines Efron iz Buenos Airesa, ki je letos v Izoli nosila češnjevo pobarvane nohte in pila cappuccino. Tudi iz tega razloga, ker si je letošnji LIFFE podal roko z ljudmi, ki ustvarjajo Kino Otok in so še prej soustvarjali Kinoteko, se je morda v uvodu zdelo smiselno pripisati, ter s tem hkrati ovreči morebitne izjave o »pretirani estetskosti« ljubljanskega filmskega festivala: »Film je en sam in tega moramo imeti radi; ne delim ga na komercialni in umetniški, temveč k večjemu na dober in slab.« In recimo, da sem potem od 9. strani dalje festivalski katalog zaprla, ter poskušala na očesno mrežnico ujeti – pri številčnem izboru mi je v dobršni meri pomagala tudi restriktivna politika izdajanja novinarskih akreditacij – nekaj dobrega in nekaj slabega. Zlato, doslej še nevideno sredino, morda. Zoo (Zoo) Stiliziran psevdodokumentarec teksaškega režiserja Robinsona Devorja je na prvo žogo dokumentarec o ekscesu, čeprav odpira tektonsko vprašanje: Ali so živali, posebej konji, zmožni seksualnega razmerja s človekom? Seveda, odgovarja dokumentarec, osnovan na resničnem dogodku. Julija 2005 je avtomobil pripeljal pred urgenco in odložil petinštiridesetletnega moškega, ki je kasneje umrl zaradi hudih poškodb debelega črevesa. Varnostne kamere, ki so zaznale registrsko številko, so policijo privedle na farmo konj, kjer so odkrili videoposnetke ljudi, ki so spolno občevali s konji. Med njimi se je očitno znašel tudi umrli moški, čeprav so dejstva za pripadnico organizacije proti mučenju in zanemarjanju konj osupljivi – moški je na urgenci umrl, ker se je konj lotil njega in ne obratno: »Misli, da ve vse, kar se o konjih vedeti da, v resnici pa nima pojma,« izreče moški, ljubimec konjev. Zoo je sicer izredno temačen, paranoičen film. Kamera bega od enega do drugega obraza udeleženca v »nedvomni tragediji« in se s konfuznostjo skuša otresti moralističnega podtona. V prvem delu dokumentarec sicer ustvarja občutek, da gre za apologijo ljudi, ki so jih medijski magnati – po odkritju – obsodili samo zato, ker so bolj ljubili konje kot ljudi, kasneje pa postane jasno, da gre za poskus odstiranja plašnic z očes obeh strani. Tako ženske, ki ob koncu pride po »zlorabljenega« konja (in ga da usmrtiti), kot tudi ali predvsem druščine, ki je občevala s konji. Toda medtem ko prvi postopajo z avtoritativnimi glasovi, češ da so konji žrtve, primerljive z zlorabljenimi otroci, drugi trdijo, da zločina nikoli ni bilo. Prizor golega moškega telesa v trati, v polnem mraku, ob sivem konju, sugerira, da naj bi šlo za (ne)enakovredno ljubljenje dveh živalskih vrst. »Gre za konja in za človeka«, izreče glas po radiu, pri čemer naj bi bilo jasno, da so konji inteligentna bitja, pa čeprav z njimi ne moreš razpravljati o Tolstoju ali Keatsu, omeni drugi moški iz skupine zoofilov. Spolnega akta sicer nikoli ne vidimo, ker le-ta niti ni v središču, temveč bolj »temna lepota«, »krhko ravnovesje«, »ljubezen«, ki pa bi lahko še bolj prišla do izraza, če ne bi bil dokumentarec tako zelo prelit s temo, tako zelo paranoičen, s čimer že sugerira moralističen podton, čeprav naj bi ga razkrinkaval. In predvsem se dokumentarcu pozna težnja izzvati, pokazati še neprikazano, razbiti tabu, zaradi česar mestoma deluje tudi preveč površinsko. Grušč 200 (Gruz 200) Film režiserja Alekseja Balabanova je izrazita mešanica srhljivke in groteske. V njem imamo namreč zlobnega in sadističnega policijskega načelnika Žurova, naivno dekle, hči sekretarja regionalnega partijskega komiteja, zmedenega profesorja, ki na univerzi predava ateistično znanost, ter avtoritativno Tonjo, ki več čas filma deluje kot deus ex machina. Na vse izmed naštetih junakov se lepijo družbene funkcije, s čimer dobimo občutek, da gre v resnici za prototipe: načelnik Žurov prezentira represivni političnobirokratski aparat, ki obvladuje Sovjetsko zvezo leta 1984, hči sekretarja regionalnega partijskega komiteja, ki se je zvečer odpravila na ples in potem nič hudega sluteč pristala v rokah posiljevalca Žurova, bi utegnila poosebljati naivno, zabave in alkohola željno rusko mladino, Tonja s svojim pragmatizmom (v perifernem mestu prodaja vodko) nastopa v imenu podeželja in nazadnje – profesor kot ideološki podpornik vlade in njenih »brezbožnih« načel, je jasno predstavnik nenačelnih in pasivnih intelektualcev. Funkcije posameznih protagonistov so načeloma tudi zdrsljive: hči sekretarja regionalnega partijskega komiteja bi utegnila alegorizirati tudi sam družbeni aparat, ki se razkraja in odmira in je od svoje komunistične faze zašel v postboržuazno sfero. »Kdaj se bo vse to končalo?« v navalu jeze izreče eden izmed nižjih komisarjev, s čimer zastavlja zelo partikularno vprašanje: Kdaj bodo samovoljno nehali pobijati, pretepati, ugrabljati ljudi? In najhuje pri tem je, da so tisti, ki bi morali zasledovati zločince, sami izvor zločina. Ko torej načelnik Žurov s steklenico posili v savno zaklenjeno dekle ali pa jo posodi enemu izmed svojih podrejenih, lahko to razumemo tudi kot alegorizacijo: uradniki sami spodrivajo sistem, znotraj katerega funkcionirajo. Toda ali je potem res kaj čistega in nedolžnega v filmu? Tonja, predstavnica podeželja dekletu zabiča, da bi pred odhodom na zabavo morala pomisliti kdaj, kje in s kom. Predvsem, če imaš v Afganistanu zaročenca. Sam naslov filma se namreč nanaša na iz Afganistana pripeljana trupla, imenovana Grušč 200. Pri tem je seveda odveč poudarjati, da je trupel v tem filmu nešteto, najtežje med njimi pa je sam upravni sistem Sovjetske zveze. Z vso to široko paleto družbenih prototipov, režiser zelo eksplicitno obračuna s preteklostjo: »Nekateri ljudje se tistih let spominjajo kot svojega najboljšega časa. Grušč 200 pa je zelo težak film,« je pripisal Aleksej Balanabov k filmu. Kljub nekaterim preskokom – nemi moški, za katerega ne vemo, kako se je v usodni noči znašel na podeželju, se nenadoma preobleče v policijskega načelnika Žurova, mladenič, ki je dekle pripeljal na posest, kasneje v filmu umanjka, »dobri« načelnik je kljub izbruhu preveč medel in na drugi strani preveč histerični igri ženskih protagonistk, se zdi, da film deluje. Mestoma sicer preveč v tolstojanski maniri, (podporni steber Rusije je podeželje) in z obilno pomočjo glasbenih vložkov ter ponekod celo roadmovieja, pa vendarle. ...	Gabriela Babnik
Celotni članek se nahaja v tiskani izdaji revije Ampak - december 2007 na strani 64. Kazalo