Ko bi imeli muzej, posvečen komunističnemu obdobju naše zgodovine, bi se gotovo že zanimal za siv, malo obtolčen in pokvečen kovinski predalnik. Mogoče bi celo že stal v razstavni dvorani in nagovarjal obiskovalce: V tem predalniku, ki je stal v kleti Ministrstva za pravosodje, so poleti 2007 našli skrito kartoteko političnih obsojencev iz obdobja 1945 do 1988. V njej je bila kazenska usoda 5.475 ljudi.

A takega muzeja (še) nimamo, zadeva je za zdaj lahko le predmet opisa.

V podzemnem arhivu ministrstva, kjer so velikanske stelaže, prepolne map in škatel z dokumentacijo, sta dve taki omari našla Romano Podbersič in Damjan Hančič, mlada raziskovalca iz Sektorja za popravo krivic in narodno spravo. Iskanje in evidentiranje nepopisanega gradiva, ki bi se utegnilo skrivati v kleteh (med množico sodnih odločb, samoupravnih aktov in sindikalnih zapisnikov), ju je pripeljalo tudi do tesnega dela neke kleti, kjer je stalo več lesenih zabojev in dve kovinski pisarniški omari. Obrnjeni sta bili tako, da se najprej ni dalo videti, za kaj gre. Ko so ju razmaknili, se je na eni pokazal napis Politični obsojenci. Ključa ni imela, zato so v omaro vdrli.

Našli so kartoteke političnih delinkventov, obsojenih v Sloveniji od nastopa do sestopa komunistične partije. Abecedni seznam se začne z Jožetom Abramom in konča s Francem Žvegličem. Vmes je še 5.473 ljudi, ki so baje tako zelo ogrožali državo oz. družbeno ureditev, da jih je poslala na hladno in jim za vse življenje vtisnila pečat sovražnikov ljudstva. Kateri paragrafi vse so bili upoštevani pri izdelavi te evidence, ni čisto jasno. Kartotekam ni bilo dodano pojasnilo, ki bi nakazovalo pravno podlago zbirke.

Kartoteka je nastajala 45 let. V sodelovanju politične policije in pravosodja. Tako policija kot pravosodniki so vmes večkrat menjali ime, na koncu sta bila v lastniškoustvarjalnem odnosu do tega gradiva Sekretariat za pravosodje in Izvršni svet slovenske skupščine. Leta in leta so se zbirali podatki, sortirali in definirali, opredeljevali so se kriteriji, človeške usode so se kategorizirale, o tem so se pisala poročila. Vse to je bila »javna tajnost«, vsi so vedeli, da so v državi politični obsojenci, a oblast se je delala, kot da tega ni. V skupščini, ki je bila formalno lastnik podatkov, niso o njih nikdar javno razpravljali in jih ocenjevali. Podatki o tem, kdo je politično zaznamovani kdo, so bili dostopni samo ozki skupini pooblaščenih ljudi. O njih je zanesljivo govorila, tehtala njihovo zavedenost, nevarnost, fašistoidnost, uporabljani pa so bili za posebne politične namene.

Ko se je nakazalo, da komunisti ne bodo mogli obstati na privilegiranem položaju izključne politične organizacije, se je začelo panično pospravljanje vsega, kar bi lahko dokumentiralo njihove zločine, prestopke in prekrške, gotovo tudi privilegije. Posebne enote so opravljale množično uničevanje – z rezanjem, mletjem ali sežiganjem –, marsikaj so raznesle in poskrile. Kartoteka političnih zapornikov pa sodi med tiste dokumente, ki so ostali, a zakamuflirani. Mogoče je zmanjkalo časa in pozornosti. Mogoče je nekdo – recimo predsednik izvršnega sveta v dogovoru s sekretarjem za pravosodje – zavzdihnil, no, pa naj bo tam, a poskrbite, da je dolgo ne bodo našli. Nekaj krepkih mož je na hitro zvleklo omare na kup, napolnilo še par zabojev, zastavilo pot do njih, potem je zadnji zadihano ugasnil luč in vrgel stran ključe ...