»Nedavno sta bila obsojena dva ”nadzornika” kamer, ki sta namesto nasilnežev na ulici opazovala ženske pri slačenju. Kamere so povsod po mestu, tudi v parkih, v katerih se igrajo otroci in poljubljajo najstniki.«

Stopil je do Sonyjeve digitalke in se lotil pregledovanja oken na bloku tam čez. Presenečenje ga je čakalo že na samem začetku: skrajno desno v desetem nadstropju se je po več kot tednu dni vrnil domov tip z brado. Predvčerajšnjim ga je videl na vrtu kafiča ob lutkovnem gledališču, kako je nekomu čisto iz sebe razlagal o kelnarici iz nekega drugega kafiča, ki jo neskončno ljubi. Zdaj je imel sredi svoje dnevne sobe zanosen monolog z isto profetsko mimiko in gestikulacijo kot tam v kafiču. To mahanje in vse bolj impulzivno govorjenje je trajalo vsaj minuto – bjonda je medtem naslonjena na kuhinjsko korito menda jokala –, dokler ni z roko zamahnil in prevrnil lončka s svinčniki, ki so se raztresli po tleh. To ga je ustavilo.

Zazvonil je telefon, stopil je do mize.

»Serbus, Lulu.«

»Motim?«

»Eh.«

»Kje si?«

»Doma.«

»Kaj delaš?«

Vrnil se je h kameri: ženska je po tleh pobirala svinčnike, mož z brado pa se je prestavil do okna in naslonil čelo na steklo. Gledal je točno v kamero in videti je bil precej povoženo. Pod njegovo glavo sta v akvariju plavali želvi, s strani pa se je spuščalo nanj gosto zelenje. Pritisnil je in vedel, da je posnel fotografijo dneva.

»Depra me grabi,« je rekla Lulu in ostro pihnila dim.

»Boruta seveda ni doma …«

Približal se je in naredil še eno fotografijo, pa še eno.

»Moj jasnoviden Gorči. Jasno, da tega kretena ni doma. Enkrat lahko ugibaš, kje je.«

Bjonda tam čez je sedla na posteljo, moški je še kar nepremično gledal skozi okno, zato se je prestavil dve okni levo, kjer je Bajsa pomivala posodo in se drla prek rame na mulca, ki je ležal s slušalkami na ušesih za sosednjim oknom na svoji postelji.

»Totalno sem crknjena, Gorči. Zmešalo se mi bo.«

»Ne bo, Lulu.«

»Bo. Verjemi. Tuhtala sem o tebi, Gorči.«

»Ajde.«

»Ja.«

»In? Imam problem? Sigurno imam problem, Lulu.«

»Kaj ko bi šli na večerjo?«

Hojnikova ledenica je bila v temi, nadstropje nižje sta foter in sin igrala igrice na računalnik. Stari je bil spet videti bolj zagret. Pritisnil je in naredil fotografijo v trenutku, ko je stari jezno udaril po mizi. Izgubil je.

»Si za, Gorči? Recimo drug teden? Recimo konec drugega tedna?«

Zravnal se je in se sprehodil po sobi. Kaj bi zdaj ta rada od njega?

»Kdo?«

»Midva z Borutom, ti in tvoja ženska.«

»Ni moje ženske, Lulu.«

»Povabi kakšno. Kakšno iz zbirke skrivnostnih.«

»Naj lepo ostanejo take. Skrivnostne, Lulu. Moje.«

»Samo pomagala bi rada, Gorči.«

»Dont du det, Lulu.«

»Zakaj recimo ne pozvoniš pri oni s šnavcerjem al kaj je že?«

»Lulu, nehaj.«

Kar videl jo je, kako sedi pred ogledalom in z velikimi, praznimi in žalostnimi očmi gleda svoje prekrasne joške. Lulu, po poklicu sicer kraljica, je prihajala v enega od svojih trenutkov čudne zmedenosti, strahu in žalosti. S tem ima probleme, odkar pomni. Lulu včasih reče: najbolj od vsega se bojim, da se mi bo nekega dne enostavno odfucalo. Da bo v glavi nastala totalna packarija in mi ne bo nič več jasno. Tega se bojim najbolj. In tega se je zdaj bala Lulu.

»Ti povem, kaj ima v tašni?« je posmrkala.

»Lulujka …?«

»Pomirjevala, poživila in kondome s pretečenim rokom trajanja! Veš, kdo jo poriva?! Gorči?!«

»Ja, Lulu, poslušam.«

»Šnavcer jo fuka! Kriza, čista kriza! Z lune se vidi!« je Lulu bruhala ogenj in solze. »Poznam te naravne tipe, te sportašice. Evo, še ena s psom. Samo moment.«

V slušalki je rahlo počilo, sledila je nekajsekundna tišina, potem padanje vode v vodo. Lulu ga ni vzela s sabo na stranišče, kar ga je kar malo prizadelo. Vrnil se je h kameri: bjonda in bradati sta sedela za mizo in mirno pogovarjala. Od tega si je obetal precej več, recimo vsaj nekajminuten filmček, ki bi problematiziral družinsko nasilje, torej pretep, ni pa si mogel pomagati, da ne bi še vedno upal na kakšen Hitchcockov citat. Ta kompromisarski pogovor, ki se je dogajal v kameri, pa se lahko razvije le v žanr sentiša, to pa se v boljšem primeru konča v amaterski pornografiji. Ampak ker moški z brado in svetlolasa soproga seksata izključno v temi, tudi od tega ne bo nič. V slušalki je zaslišal vodo iz kotlička, potem škrtanje.

»Ne resno, Gorči. Sosed. Gospod s pipo fuka falirano komunikologinjo s šnavcerjem.« Lulu je bila po lulanju še vedno jezna. »To so te kombinacije. Lidijca iz Celja. Pazi njeno zbirko: gospod s pipo in šnavcer. A? Buda in Bane! Gorči – se zavedaš, da edino ti nimaš take ženske s šnavcerjem?! Borut ima tako žensko, tip s pipo ima tako žensko, vsi imajo take ženske! Ti povem nekaj? Vse smo cipe! Tako se zmeniva, Gorči: ti bom jaz pripeljala tako žensko, ti samo pripelji sebe. Okej?«

Gledal je prvi poljub nad želvami tam čez, potem je v oknu ugasnila luč.

Zazehal je in se pretegnil: »Ne vem, Lulu. Spi se mi. Se slišiva jutri, prav? Lulu? Bodi pridna in reci kretenu lahko noč. Lahko noč, Lulu. Nočka. Lepo spi.«

Odložil je, preden je lahko kaj rekla. Bil je zadovoljen. Do takrat je vedno prva odložila ona.

»In tudi to je že resničnost – le vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo vzpostavili taki odnosi. Spletna igra Second life uporabnikom ponudi drugo življenje.«

Nisem ljubosumna ali posesivna oseba. Za njegov računalnik sem sedla, ker se je preprosto pokazala priložnost. Tako sem globoko v labirintih sistemskih fajlov našla folder z maili, ki sta si jih skrivaj pisala z njegovo bivšo ženo.

V redu. Vedela sem, da sta občasno v stiku, normalno. Ni problem v komunikaciji, ampak v masi pisem. Korespondenca je obsegala tudi po štirideset mailov na dan. Pisala sta vse mogoče. Ogromno je bilo recimo vsakodnevne rutine, torej službe, šopingov, čiščenja, košenja trave, cen, cunj in podobnega. Ko sem to prebirala, mi je postalo jasno, da pravzaprav komunicirata, kot da bi bila še zmeraj skupaj. Hočem reči, menila sta se, kaj bo naslednji dan za kosilo, kdaj ima Maja plesne in Matevž karate, kdaj gresta v savno, načrtovala sta skupne izlete za vikende in si potem skupaj izmišljala, kaj vse so videli, kje so jedli in kaj kupili. Zaboga, izbirala sta skupna darila za znance, načrtovala skupno morje in si ponavljala, kako ju samo to skupno življenje rešuje, da ne znorita.

No, seveda so bile pisarije tudi polne virtualnega seksa. Popisovala sta vse do največjih detajlov. Večinoma je šlo za vse mogoče in nemogoče grupnjake. Skupinski seks z Georgom Cloonyjem, Bradom Pittom, Borutom Pahorjem, s športniki, z novinarkami, manekenkami,zgodovinskimi osebnostmi (z Napoleonom, recimo, pa s Shakespeareom, s kraljico Margot, s Titom in z Aristotelom), dalje kup imen, ki jih ne poznam, potem pa so sledili razno razni znanci, sosedi, pa tudi popolnoma izmišljene osebe, ki sta jih mimogrede sestavila kot lutke v izložbi. Te stvari so se dogajale povsod, razen v spalnici, kjer hočete, po parkih, v avtu med vožnjo, na plažah, v gozdovih, na javnih vecejih, po hotelih, v tunelu pod Karavankami, na Etni in ponoči v grmovju na Hvaru. V nekaj kombinacijah – ne boste verjeli – sem nastopala tudi jaz.

Da bo jasno: ta isti moški, moj mož, se (vsaj z mano) ni sposoben sproščeno dati dol v normalno razsvetljenem prostoru. Na jogiju v temi spalnice, s pozabljenim modrcem pod majico in z gatami ovitimi okoli kolen, to nima veze z mojo seksualnostjo. Če pa kaj sprovociram zunaj stanovanja, postane tako živčen in preplašen, da je erekcija na meji funkcionalnosti.

Grupnjak? Prav, kar zadeva mene. Nimam izkušenj s tem, ampak mi ni neprivlačno. Če bi to dvignilo najino seksualno življenje v novo kvaliteto, pa sploh, z veseljem, zakaj ne. Konec koncev sem mu jasno povedala, da v seksu rabim inovacijo in da tole, kar se greva, zame ni nič. Nadaljevala sicer nisem, je pa res, da me je zaradi te njegove zategnjenosti in štoravosti v bistvu vse skupaj minilo. Od moje seksualnosti je ostala samo še masturbacija z vsemi imaginarnimi svetovi, ki se pravzaprav ne razlikujejo kaj dosti od tistih, ki jih v mailih napletata z bivšo ženo.

Seveda se človeku ob tem začnejo postavljati vprašanja. Recimo, je mogoče, da je to slika seksualnega življenja, ki ga je imel z bivšo? Če ja – ali to pomeni, da sem ga jaz zaprla? S čim? Jasno in glasno sem povedala, večkrat, da v seksu rabim inovacijo. Kje je problem? Česa ne razumem?

In potem ona: zakaj se gre ta virtualni odnos? Mimogrede: pustila je ona njega in kolikor jaz vem, ji nikoli ni bilo žal. Ampak očitno ne vem vsega. Bi ga hotela nazaj? Vse kaže na to. Ampak tole traja že leto in pol – torej sta začela kakšne tričetrt leta po njenem odhodu iz Ljubljane. Ravno prav časa, da se začetna evforija, ki sta jo oba doživljala z novimi partnerji, torej on z mano, malo ohladi. Je sploh mogoče še kakšen drug odgovor? Da mu dela uslugo? Če ja – zakaj? Zaradi usmiljenja? Slabe vesti? Materinskega razumevanja? Res pada na ta virtualni seks? Ji celo plačuje?

Kakor koli, nekaj je bilo jasno: s svojo bivšo ženo je imel čisto pravi odnos. Dejstvo, da sta živela osemsto petintrideset kilometrov narazen, pri vsem skupaj ne igra nobene vloge. Konec koncev, če primerjam število napisanih besed v mailih in število besed, ki jih povprečno v enem dnevu nameni meni, potem je z njo komuniciral precej več kot z mano. In če pogledam ta kup virtualnega seksa, potem sta se dala veliko večkrat dol kot midva, predvsem pa bolj kvalitetno.

Ni mi ostalo drugega, kot da sedem za računalnik in njegovi bivši postavim par vprašanj. Napisala mi je, da je bilo življenje z njim (s seksom vred) precej nemogoča stvar. Ampak tako kot v resničnosti nikakor ne bosta mogla funkcionirati, tako se je v virtualnem svetu izkazalo, da sta na nek način popoln par. »Priznam, da imam že od začetka dvojen odnos do tega dopisovanja. Po eni strani me odbija, včasih se mi prav gnusi, po drugi pa ga imam, priznam, še vedno rada in kot rečeno, ta virtualni odnos mi na nek način res nekaj pomeni. Očitno imam nek problem, ne vem.« Na koncu se mi je globoko opravičila in obljubila, da bo to takoj za dalj časa prekinila z njim vse stike. Odgovorila sem ji, naj naredi, kar hoče, ker me ne zanima več.

Realno in virtualno ženo je izgubil še isti dan, teden dni kasneje sem se izselila. Prvi njegov mail sem dobila približno pol leta kasneje. Jeseni sva že šla na svoje prve virtualne počitnice v Egipt in, verjemite mi, bilo je fantastično.

»V Postojni je A. T. iz neznanega razloga zapeljal na avtocesto v napačno smer in povzročil silovito trčenje, v katerem je umrlo poleg njega še šest oseb.«

Selmo je srečal na seminarju v Lyonu. Prihaja je iz Irske, njena mama pa je bila Kurdinja iz Afganistana. Imela je najlepši odtenek rjave kože, ki ga je videl v življenju. Že pri njegovi Maji ga je najprej privlekla temnejši ten, ki jo je dobila po fotru, dvometrskem Črnogorcu iz Cetinja, ampak Selmina koža je bila neverjetna. Proti temu se ni znal in v tistem trenutku tudi ni hotel boriti. Seminar se je spremenil v besno dvotedensko avanturo in po vrnitvi v Ljubljano je prve dni preživel v pravem ljubezensko-erotičnem deliriju: Maja, Ljubljana, služba, nič ni bilo pomembno. Povsod je bila Selma in kdo ve, kako bi se nadaljevalo življenje, če ga od Selme ne bi ločevala cela Evropa.

Stvari so se korenito spremenile šele, ko mu je Maja povedala, da je končno zanosila. Isti hip je Selmo popolnoma zbrisal iz glave in še več: tako kot je rastel Majin trebuh, tako je rasla tudi njegova ljubezen do nje in do prihajajočega otroka. Postajal je že kar malo otročji in blesav, tako da je nekajkrat zaradi njegovega pretiravanja s pozornostjo začela kričati, naj jo zaboga neha tretirati kot invalida.

Vsak konec tedna ji je meril trebuh z njenim šiviljskim metrom. Številke in datume meritve je zapisoval v mali blokec na zlat ključek, ki mu ga je kupila prav zaradi te njegove trčenosti. Vedno, ko je brcalo v trebuhu, je moral biti zraven, in enkrat se ji je prisesal z ustnicami na popek in ni popustil, dokler ga ni fino zlasala. Takrat zanj na svetu ni bilo lepše stvari od nosečnice, ki se utrujena in izčrpana, vendar neskončno lepa, z ravnim hrbtom previdno spusti na stol in kar na lepem, brez jasnega razloga, zajoka.

Problemi so se začeli pred tremi tedni, ko so se zgodili prvi lažni popadki. Po vrnitvi iz bolnice je sanjal tako živo, kot ni že od petega leta, ko je padel s trimetrske škarpe v suho strugo in se po mesecu dni kome prebudil s popolnoma prazno glavo. Najprej je bil samo zmeden, nato pa ga je popadel strah: vsega se je bal na smrt. Zdaj je tako živo sanjal Selmo in ko se je prebudil, ga je popadel strahovit moralni maček: s Selmo je zasvinjal Majo in otroka. Počutil se je obupno. V naslednjih treh tednih je bilo ob vsakem lažnem alarmu – in bilo jih je kar osem v treh tednih – vse skupaj samo hujše. Sklep je bil jasen in trden kot nič na svetu: Maje ne bo prevaral nikoli več v življenju. S trenutkom, ko bo njegova hčerka pogledala na ta božji svet, so bo zanj začelo popolnoma novo življenje. Vse Selme tega sveta bodo za zmeraj zbrisane iz glave.

Prišel je prvi aprilski petek in z njim rok. Čakala sta še do naslednjega četrtka, potem so Majo vzeli v bolnico. Če se ne bi tokom naslednjih dveh dni nič zgodilo, bodo porod umetno pospešili.

Sedel je pred televizijo s telefonom v roki in čakal na klic iz bolnice. Na vsak način je hotel biti zraven pri porodu, to se mu je zdela ključna stvar v vsakem smislu. Tista glavica, ki bo pogledala izmed Majinih nog, je začetek novega življenja ne samo za njegovo hčerkico, ampak tudi zanj. Za vse tri. Telefon s pravo številko je zazvonil naslednje jutro nekaj po deveti zjutraj. Takoj je sedel v avto, oddivjal v Postojno in ravno ulovil svečan trenutek, ko je punčka lezla iz Maje. Najprej se mu je zdelo, da se slabo vidi zaradi krvi. Potem zaradi utrujenosti. Ko pa je zagledal Majine široko razprte oči, uperjene vanj, v katerih ni bila samo živalska izmučenost, ampak popolna groza, je vedel, da vidi prav. Punčka je imela tako temno polt, da je lahko imela samo temnopoltega očeta. In to vsekakor ni bil njegov začetek.

»Danes bo Michael Schumacher, nosilec praktično vseh rekordov v formuli ena, vozil zadnjo dirko v karieri.«

Vstala sva šele nekaj po deseti. Po zajtrku, med pitjem kave, sem začel razmišljati, da si bo treba nekaj povleči, ker iz nič ni nič. Zadnjo dirko Michaela Schumacherja, največjega od največjih, niti pod razno nisem imel namena zamuditi. Prav tako nisem imel namena gledati dirke na prepihu, med ropotanjem sesalca, odmikanjem miz, kavča, sedežev, vlačenjem preprog na balkon in kaj vem kaj še vse. Tuhtal sem, kako stvar speljati, ko mi je Senada nepričakovano ponudila rešitev.

»Kaj ti pa je?«

»Kaj?« sem jo pogledal. Šele zdaj sem se zavedel, da poskušam z jezikom spraviti makovo zrno izza zoba.

»Te boli zob?«

Pokimal sem. Bilo je tako preprosto.

»Kateri?«

Z jezikom sem zdrsnil po zobeh in iskal največjo oziroma najbolj prepričljivo luknjo: »Desno spodaj. Petka menda … al šestka.«

»Pokaži …«

In tako sem prvič tisti dan široko odprl usta.

Da ne bo pomote: vedno gre za male, nepomembne laži. Ne vem, kako naj to dovolj jasno poudarim, ampak z laganjem nisem še nobenemu naredil škode. Sploh pa ne moji Senadi, ki jo imam res rad in ji za nič na svetu ne bi škodoval. Če odštejem kakšno uro miru, potem s temi malimi prevarami niti profitiral nisem nič. Ta moja čudna bolezen naju rešuje raznih odvečnih stvari in to je vse. Pravim naju, saj Senada uporablja to moje laganje in hipohondrijo vsaj tako pogosto kot jaz sam. »A te res ne boli želodec po tem postanem golažu?« me je recimo vprašala, ko bi morala na obisk k Marti, pa se ji niti približno ni šlo. »Ti, pa me res nekaj …« sem pokimal in Senada je telefonirala Marti, da ne more priti, ker bom vsak hip verjetno bruhal.

Opravka imam z dvema vrstama laži. Prva, kot recimo pri tem zobobolu, je zavestna, običajno tudi načrtovana laž. Druga je instinktivna in ta je veliko nevarnejša, ker se preprosto zgodi. Hitrejša je od mene, v prvi fazi nekontrolirana in zato nepredvidljiva.

Ampak največji problem je drugje: ko enkrat začnem lagati, enostavno ne znam nehati. Ne zmorem presekati, spustiti zaveso, prekiniti cirkusa, povedati, da me ne boli glava, da ne bom kozlal, da ne bom razpadel in da gremo dalje. Tega enostavno ne zmorem. Ali ne znam. Ali pa celo nočem. Saj ne vem, kdaj se zgodi katera verzija.

Torej: namišljen zobobol je nedelji (dan za tedensko generalko) spremenil strugo. Mojstrstvo je v tem, da je ni spremenil v nekaj popolnoma tretjega, ampak jo je samo kontrolirano modificiral v prijetno lenuharjenje. Razumete zdaj, zakaj si življenja brez laži enostavno ne predstavljam? V takem vzdušju sem dočakal dirko in dobil dokončno potrditev, da je Schumacher neponovljiv. Komaj sem zadrževal solze, saj je s to dirko v Braziliji formula ena zame prenehala obstajati. Res je, da sem rekel isto že ob smrti Senne, ampak zdaj mi lahko mirno verjamete. No, ko me je Senada v tistem zagledala vsega nagrbančenega in solznega, je v svoji dobroti takoj okrivila zob. V tistem trenutku, ko se je začenjala doba po Michaelu, mi je bilo vseeno. Lahko bi me posedli na časovni vlak in me odpeljali v Auschwitz, pa bi šel. Približno v tem smislu sem se mirno pustil posesti v avto in se odpeljati na Metelkovo k dežurni zobozdravnici, ki mi je odprla domnevno bolan zob, odstranila ostanke stare plombe in, evo, spodaj dejansko dobila začetek gangrene. Vstavila mi je zdravilo in ga zaprla z mehko belo maso. Čez teden dni naj bi zob moj zobozdravnik stvar uredil do konca.

Domov sem se vrnil boljše razpoložen. Malo sem si oddahnil, potem pa sem sedel k juhici. Srkal sem jo zelo previdno in samo po levi strani, ampak pri peti žlici mi je zob vseeno dobesedno raztrgalo. Zdaj je res bolelo in to tako, da mi je paralo glavo. Previdno sem odložil žlico in čakal. In spet. In spet … Sekalo je v ritmu srca in vsak sunek je bil brutalnejši. Senada je dvignila pogled z juhe. Zaprl sem oči.

»Zob?«

»Totalno.«

»Zvlečeva ven?«

Zobozdravnica je rekla, da bo mogoče bolelo, saj naj bi bila gangrena že rahlo razpasena po koreninah. Zdravilo bi bilo sicer dobro imeti čim dlje v zobu, ampak če postane prehudo, ga lahko izvlečem in stvar naj bi se umirila.

Prestavila me je pod luč v dnevno sobo. Med dvema bolečinskima vrezoma sem odprl oči in kak centimeter od svojega nosa zagledal tresočo konico razbeljene šivanke nad plamenom vžigalnika. Iz zoba mi je izbezala belo snov, potem pa prijela pinceto in izvlekla tri strahovito smrdljive žičke. Bili so videti kot mali črvi, ki se jim repi končujejo v svečanih modrih trakovih. Ko je bila zadnja zunaj, je nehalo boleti, kot bi odrezal. Nastal je popoln vakuum. Zavedel sem se, da sem ves moker, da mi srce nabija kot noro in da sem popolnoma prestrašen.

»No?«

Premaknil sem čeljust. Nič. Spustil sem jezik desno navzdol in se previdno dotaknil zoba. Nič. Nato sem jezik potisnil v luknjo, previdno pritisnil, pritisnil še bolj, nič. Ogaben okus po zdravilu, razboleno, vendar sekalo ni več. Pokimal sem. Z olajšanjem. Tako zaradi bolečine kot zaradi zavese, ki je padla sama od sebe. To je namreč edini način, da se mala laž spremeni v trdno dejstvo.

Aleš Čar (Idrija, 1971), pisatelj, prevajalec, scenarist in urednik kulture časopisa Dnevnik, je debitiral z romanom Igra angelov in netopirjev, za katerega je prejel nagrado za najboljši prvenec zadnjih dveh let (1998). Njegov drugi roman Pasji tango je bil predlagan za Delovo nagrado kresnik (2000). Zbirka kratkih zgodb V okvari, v kateri so v okvari čustva, ljubezen, pa mu je prinesla nominacijo za nagrado Prešernovega sklada (2004).

Dejaven je na raznolikih področjih literature in humanistike, od pisanja za otroke (izvirna otroška zgodba Kekec, Mojca Pokraculja) do scenarijev (pravkar v sodelovanju zaključuje scenarij za nadaljevanko v desetih delih Žganjci za nacionalno televizijo).

Prevajan je v številne jezike – hrvaščina, srbščina, madžarščina, poljščina –, trenutno nastaja prevod njegovega dela v francoščino. Njegove zgodbe so našle prostor v številnih antologijah. Pred kratkim je prevedel delo vodilnega ustvarjalca nove generacije črnogorskih pisateljev Andreja Nikolaidisa z naslovom Mimesis.

Aleš Čar je vsekakor eden najbolj nadarjenih prozaistov svoje generacije, ki se z vsako izdano knjigo trdneje umešča v slovenski prostor in prehaja v zrela ustvarjalna leta.

Pričujoče kratke zgodbe so le štiri izmed petdesetih, ki bodo v bližajoči se prihodnosti izšle pod naslovom Made in Slovenia v zbirki Beletrina pri Študentski založbi. Morebiti tudi v le-teh zasledite okvare …

Prispevek je pripravila Eva Horvat.