Tokrat predstavljamo posebej uglednega gosta, akademika, klasičnega filologa ter imenitnega prevajalca iz stare grščine in latinščine, zaslužnega profesorja ljubljanske Filozofske fakultete Kajetana Gantarja. Z več kot polstoletnim ustvarjalnim delom, ki ga – kot so zapisali njegovi ocenjevalci – ni nikoli razumel kot službo, temveč kot poklicanost, je nadaljeval delovanje svojih predhodnikov, učiteljev in vzornikov, zlasti Antona Sovreta, in je zaslužen za to, da so klasični jeziki, literatura in filozofija kljub pritiskom in preizkušnjam ostali navzoči v slovenskem šolskem sistemu in v javni zavesti.

Kajetan Gantar se je rodil leta 1930 v Ljubljani, otroštvo je preživel v Celju, po vojni je končal gimnazijo v Ljubljani in nato leta 1954 – v le štirih letih – končal študij klasične filologije na Filozofski fakulteti. Nekaj časa je bil v upravni službi, služboval je tudi na ptujski gimnaziji; leta 1958 pa bil promoviran za doktorja literarnih znanosti. Službo asistenta na Filozofski fakulteti je dobil leta 1962, docent je postal leta 1967, leta 1978 pa redni profesor. V osemdesetih letih je bil tudi prodekan Filozofske fakultete. Znanstveno in strokovno se je izpopolnjeval v Parizu, Heidelbergu, v Ženevi in na Dunaju. Kot gostujoči profesor je enajst semestrov predaval na Univerzi v Gradcu, gostoval je tudi na številnih drugih evropskih uglednih univerzah in znanstvenih inštitutih. Prav tako je z referati sodeloval na mnogih znanstvenih simpozijih od Italije in Nemčije do drugih evropskih držav ter v krajih nekdanje Jugoslavije in v našem zamejstvu.

Profesor Kajetan Gantar je svojim znanstvenim in strokovnim delom že davno tega postal v mednarodnem znanstvenem svetu priznan klasični filolog, o čemer priča njegova bogata bibliografija v mednarodnih in domačih tovrstnih glasilih – vse od prve objave daljnjega leta 1953. Poleg obeh antičnih literatur, latinske in grške, je proučeval tudi bizantinistiko, srednjeveško in novejšo latinsko knjižnost ter raziskoval odseve klasike v slovenski literaturi. Širša slovenska javnost ga razumljivo najbolj pozna po odličnih prevodih najpomembnejših antičnih umetnin ter zgodovinskih in filozofskih spisov; prevodih, v katerih je z velikim filološkim znanjem uspešno združil estetski čut in mojstrsko poznavanje slovenske besede ter znal ujeti najdrobnejše miselne in poetične odtenke v starih umetninah in jih neprisiljeno približati današnjemu bralcu. Za svoje delo na tem področju je prejel Sovretovo nagrado ter nagrado Prešernovega sklada.

Profesorja Gantarja se kot odličnega akademskega učitelja spominjajo mnogi rodovi mlajših slovenskih klasičnih filologov, znana in takorekoč znamenita so njegova – na koncu uspešna – prizadevanja za ohranitev pouka latinščine in grščine v naših šolah. Je član večih tujih akademskih ustanov in Inštitutov in je slovenski delegat pri Mednarodni zvezi akademij. Izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je postal leta 1993, redni pa leta 1997.

Da, to je res in pravilno. Moj rod izhaja iz Idrije, tam je, če pogledate samo v telefonski imenik, vrsta ljudi, ki so vsi Gantarji; vsaj dvajset jih je v imeniku in bog ne daj, da bi v Idriji rekel Gantar s poudarjenim prvim zlogom. Moj oče, ki je bil profesor slovenščine, nas je večkrat opozarjal, da se pravilno poudarja drugi zlog. Vendar – no vi ste, kot slišim, Panonec, tam je že panonska izoglosa in tam so vsi Kovači dobili poudarek na prvi zlog – skratka, če se preseliš – in mi smo pozneje živeli v Celju in tam so se nekako navadili poudarjati na prvem zlogu. In potem sem nekoč spet govoril o tem z očetom, ki pa je menil: Ah, kaj bi delal iz tega probleme, saj je moj profesor Rajko Nahtigal dve leti predaval o »slawische Akzentverschiebung«, o premikih naglasov v slovanskih jezikih. Tako se je zgodilo tudi z našim priimkom. Zato iz tega ne delam problema, lahko poudarjate tudi prvi zlog, če ste tako navajeni.

Da, res je. Zgodilo se mi je več, kot sem sanjal. Spomnim se, ko sem bil študent, v letih 1950–1954, sem bil na Univerzi. Takrat so latinščino odpravljali, metali iz šol in z očetom sva se veliko pogovarjala o tem. Rekel je: Veš, službe pa ne boš dobil, končal boš tako kot jaz. Oče je namreč moral dolgo delati kot uradnik, kot navaden blagajničar pri Železnini. To, da bom kdaj na Univerzi, to se mi ni niti sanjalo. In da bom predaval na tujih univerzah, o tem si niti sanjati nisem upal.