Večina kontinentalnih držav ima veliko večji odstotek državne porabe za financiranje nižjih dohodkovnih skupin kot pa denimo Finska ali Danska. Obenem imajo nordijske države enega izmed največjih davčnih primežev na svetu. Na Švedskem, kjer je davčno breme največje, znaša mejna stopnja obdavčitve osebnih dohodkov, po podatkih Economist Intelligence Unit, v najvišjem dohodninskem razredu neverjetnih 60 odstotkov.

Zadnji članek Jefferyja Sachsa objavljen v reviji Scientific American z naslovom Socialna država blaginje preko ideologije vsebuje polno hvale in priznanj skandinavskim državam za njihovo bojda superiorno preseganje anglosaških gospodarstev v pogledu nominalne razvitosti in stopnjah globalne konkurenčnosti, ki naj bi jo po Sachsovih besedah nadpovprečno učinkovito posredovalna samozvana socialna demokracija in njen destruktivni ekonomski program. Članek obenem vsebuje polno navedb o ideologiji zoper t. i. nordijski model, ki naj bi jih resni poznavalci ekonomskih procesov sprožali zoper te države. Obenem Sachs ne skriva antipatij do Friedricha Augusta von Hayeka, za katerega pravi, da je bil imel »napačen« (!) pogled v ekonomski filozofiji in miselnosti. Resnim in hkrati prodornim ekonomistom pa to področje odpira mnogo vprašanj, češ ali so t. i. nordijski tigri res tako uspešni in učinkoviti, kot to danes poudarjajo novi Keynesianci in podporniki intervencionistične ekonomske politike, med njimi tudi Sachs, ali pa gre le za epopejo popularne folklore, ki subtilno izriva kredibilne in empirično podprte sofisticirane analize konkurenčnosti in učinkovitosti ekonomske politike v analiziranih državah.

Makroekonomski agregati, v tem primeru višina BDP, in učinkovitost ukrepov ekonomske politike sta dva povsem različna pojma. Tako v primeru nordijskih držav visok in nadpovprečen BDP Norveške ne preseneča, če upoštevamo dejstvo, da je država sčasoma s svojim naftnim bogastvom nakopičila velikanski sklad, vreden približno 200 milijard USD. Tako je norveški dohodek na prebivalca umetno porinjen na zelo visoko raven kot posledica velikanskih prilivov v t. i. naftne sklade, v katere so zajeti letni prilivi od prodaje nafte na svetovnih trgih. Naftni prilivi sestavljajo kar 20 odstotkov BDP (De Vlieghere, 2005). Obenem je norveška naftna industrija popolnoma v državnih rokah in načrtno izriva zasebni sektor iz možnosti potencialnih vlaganj v naftno industrijo, kar bi ob večji konkurenčnosti naftnih ponudnikov tudi povečalo sam donos vlaganj in uvedlo potrebne tehnološke inovacije in se izkazalo v konkurenčnejši ponudbi na samih svetovnih trgih. Je pa res, da so Norvežani najprej nameravali vložiti sredstva iz naftnega sklada v vrednostne papirje, ki so negativno korelirani z rastjo cen nafte.