Pisatelja, esejista, velikega kulturnega delavca, tržaškega rojaka, kandidata za Nobelovo nagrado leta 2003, dobitnika Prešernove nagrade, akademika, častnega doktorja Univerze na Primorskem, prof. Borisa Pahorja, ni treba izčrpneje predstavljati. Bralci in bralke ga gotovo poznate. Razlogov za pogovor z njim je več. Čeprav se je rodil daljnega leta 1913, je namreč še vedno zelo vitalen in aktiven, njegovo pisanje v literarno-umetniški in esejistični obliki pa je tudi vsakomur pravi intelektualni izziv. Tako velja tudi za podpisanega, skoraj 60 let mlajšega sogovornika. Literarni zgodovinarji in tisti, ki se na splošno ukvarjajo z besedno umetnostjo, so o Borisu Pahorju že marsikaj napisali, niti intervjujev z njim ni manjkalo. Da se ne bi ponavljal (in obenem ostajal zvest svoji zgodovinski stroki), sem se odločil, da spravim krajši pogovor na tračnice zgodovine. Pahorjev vlak je namreč potoval skozi zgodovino 20. stoletja, spoznal in okusil je marsikaj, tudi tri velike totalitarizme; ni se jim uklonil, zato pa večkrat drago plačal.

Bil je pretres, ki je trajal. Sledili so tudi drugi pogromi, ki so ga potrjevali. Najhuje je bilo zame, ker si nisem znal razložiti tistega strahotnega dogajanja. Bila je travma, ki je dolgo trajala in mi pokvarila tudi razvoj na šolskem področju.

Do cerkvenih institucij sem bil odklonilen; zelo pa sem cenil vlogo naših duhovnikov, ki so imeli nasprotnike v fašistih, v Vatikanu in v italijanski duhovščini.

Pomen »Borbe« je zelo poudarjal Španger, ker je šlo za pristen in dosleden upor. Ponatisnil sem njegovo knjigo, ker je bila slabo izdana, saj je prišlo do sramotnega odklona, da bi tekst izdali odgovorni za naše občestvo. Ti niso sprejemali Špangerjevega svobodnega pisanja o avtonomnosti upora. Seveda tudi pozneje komunistični oblasti in njeni reprezentanci pri nas ni šlo v račun govoriti o »Borbi« in o »TIGR-u«, ki sta v praksi vso Primorsko kapilarno pripravila na vstajo, ko bi bila napočila prava ura.