Ko je Hrvaška napovedala razglasitev ekološke in ribolovne cone, ki naj bi začela veljati z začetkom leta 2008, je s tem prekršila tristranski meddržavani dogovor z Italijo in Slovenijo, da ta ukrep za zaščito hrvaškega ribolovnega bogastva ne bo veljal za članice EU. Ob tej priložnosti je predstavništvo slovenske strani, osebno predsednik vlade in zunanji minister, z javnimi izjavami opozorila hrvaško stran na ta dogovor in tudi na posledice, ki jih utegne imeti preziranje tega dogovora za vstopanje Hrvaške v EU.

Na posmehljivo pripombo hrvaškega državnega predsednika Mesića, da »Slovenci napenjajo mišice«, se je premier Janša odzval z opozorilom, naj se hrvaška stran zaveda, da so to tokrat »mišice Evropske unije«.

Te besede bi lahko zvenele kot resno svarilo – da tokrat slovenska stran v vlogi prizadete stranke ne nastopa sama –, če ne bi v njih manjkalo posebej izrečenega poudarka, ki bi napovedal več njene aktivnosti v tem sporu. V tem svarilu je namreč čutiti odtenek s pomenom, kakor da si slovenska stran krije za »evropske mišice« in si tako umiva roke – kakor da to odslej ne bi bila več njena, slovenska zadeva, temveč izključno zadeva vodstva Evropske unije. Da torej vso težo odgovornosti za upravičenost svojega stališča, za zavračanje napovedanega hrvaškega ukrepa, prenaša na Bruselj ali poljudneje rečeno, da se skriva za njegov hrbet, ne da bi se določneje izrekla za kakšno lastno pobudo v tej zadevi pri vodstvu EU. Poleg tega se ob prav tem pomisleku ne bi smelo prezreti sumljivega molka italijanske vlade, ki prav bode v oči spričo razburjenja, kakršno je ob tem dogodku nastalo na Hrvaškem in pri nas. Videti je torej, da italijansko stran razglasitev hrvaške ekološke in ribolovne cone kaj malo ali nič ne skrbi, kakor da že vnaprej ve, da tega z njene strani ne gre jemati resno – da zanjo kot močnejšo stran ta razglasitev v nobenem primeru ne bo veljala.

Po izjavi zunanjega ministra dr. Rupla v zadnjem intervjuju za MAG je trojni dogovor ter s tem obveznost Hrvaške, da omejitve ekološke in ribolovne cone ne bodo veljale za članice EU, postavljen na raven pogojev za vključitev Hrvaške v EU in da torej ne bi smel biti več »problem Slovenije«, kakor se je izrazil. Kajti če bo Hrvaška izpolnila grožnjo, ki jo je sprejel njen Sabor, namreč da bo cona od 1. januarja 2008 veljavna tudi za članice EU, si bo v Bruslju sama zaprla vrata, je prepričan zunanji minister. V nadaljevanju je sicer izrazil upanje, da se to ne bo zgodilo in da bodo vse tri udeležene strani še pred tem sklenile kakšen dogovor. Vendar minister, najbrž spričo izkušenj z našo južno sosedo le ni bil trdno prepričan v tak izid zapleta, ostalo pa mu je upanje, da »proces ne bo obremenjeval slovenskega predsedovanja, kajti če bi ga, bi bilo to zelo nerodno«.