Pred dvajsetimi – in še nekaj – leti je povsod odmevala beseda pisateljev: tudi tisti, ki so si pred njo zatiskali ušesa, so jo slišali. Kot pomensko polivalenten, vendar k bivanjskemu smislu in nadzgodovinski pravici zavezujoč hieroglif je izražala nalezljivo neravnodušnost do vsega. Več kot enkrat se je povzpela do pobudne preroškosti: Jugoslavija je najprej razpadla v imaginarijih in idearijih »vitezov peresa«, šele nato pa je pod težo metafor ter vsega, kar je (in ni) stalo za njimi, omagala tudi kot politična stvarnost. Neodvisna Slovenija, ki je rasla iz dobre misli številnih generacij, se je v začetku zarisala na zemljevidu duha: sprva je bila zgolj zaželena dežela. Čez čas je postala dejanskost vseh ravni – od najbolj vsakdanjih do najslovesneje prazničnih.

Dandanes je precej drugače: pisatelji razgibanemu življenju Slovencev ne narekujejo več tempa. Niso ne najtenkočutnejši seizmograf normalnosti ne posebej navdahnjeni ustvarjalci prihodnosti. Strah pred njihovo besedo je pravzaprav stvar inercije – morda celo vzgoje. Za kratkovidne tribunale, ki pravno teorijo iz dneva v dan precejajo v krivosodno prakso, je značilno prepovedovanje knjig v enih primerih in hkratno neupoštevanje njihove pričevanjske vrednosti v drugih. Roman, ki je do stopnje fikcije sublimirana realnost, je tako marsikdaj dovolj za obsodbo avtorja, v isti sapi pa niti spominski zapisi – kaj šele z imaginacijo prežarjeni teksti! – ne morejo postati povod za pregon (in še manj kronski dokaz za zločin) ...

Morda so za najbolj spektakularno odčaranje pisateljskega sveta poskrbeli novinarji, ki so bili do nedavnega javno oko in uho, na prelomu milenija pa so se na uzurpatorski način samokonstituirali kot četrta veja oblasti. Enemu njihovih glasnikov, ki se po vsem videzu trudi utelesiti iz literarne klasike znano načelo Če nisem zabavljač, me ni, se je pred leti utrnila odrešilna ideja: Slovenija, ki se z neznansko ihto trudi tujcem prodati vse, kar premore na zemlji in pod njo, bi morala izvoziti Draga Jančarja! Naša demokratično izvoljena eksekutiva je od četrte veje oblasti dobila avtoritaren nasvet, da naj ravna podobno, kot je nekoč Leninova diktatura (leta 1922 je namreč boljševiški vodja iz Rusije prostodušno eksportiral najvidnejše nemarksistične mislece z Nikolajem A. Berdjajevom in Nikolajem A. Loskim na čelu). Seveda ni bilo nikakršnih posledic, čeprav je organiziranje trgovanja z belim blagom ostro prepovedano (to kajpak ne velja za športnike, ki jih najrazličnejši klubi vsem na očeh in brez protestov sicer nenehno ropotajočih varuhov človekovih pravic brezsramno odprodajajo in nakupujejo). Tudi na drevesu oblasti različne veje rasejo v eno(vito) krošnjo! Sicer pa naj bi šlo pri izvažanju Jančarja zgolj za nedolžno razdiranje kozerijskih domislic – kajti treba je vzdrževati skrbno načrtovano raven (ne)razpoloženja … Kadar se šali oblast, se pač šali drastično – a nikoli ne brez globljega sporočila. V tem primeru je slednje skrito v opozorilu vsem, ki nergajo nad politično eksekutivo. Če bi novinarji res kdaj postali kakšna oblast oziroma njena veja (točneje: šiba), bi si ljudje brez posebnosti najkasneje po mesecu dni želeli, da to nemudoma prenehajo biti.

Za razliko od pisateljskih specialistov splošne prakse so bili ekonomisti pred dvajsetimi leti v javnem prostoru komaj zaznavni. Živeli so kot stroka oziroma kot specializirani sektor. Bili so – skratka – profesionalci. Od glave do peta. Trudili so se (eni iz lastnega nagiba, drugi pa po naročilu) z intelektualno nesmiselnim opravilom: hoteli so odkriti čarobno formulo, po kateri bi bilo socialistično gospodarstvo uspešnejše od tistega, ki ga oblikuje okolje (vsaj načeloma) svobodnega trga. Čeprav so jim po preudarnosti odlikujoči se kolegi iz velikega sveta – kot npr. Ljubo Sirc – poskušali dopovedati, da je to približno tako produktivno početje kot prerekanje o sončevem spolu, so vztrajali. Od zatopljenosti v sijajno sizifovsko nalogo (ali že kar poslanstvo) jih niso odvrnila niti svarila ameriškega predsednika Reagana, ki je v svojem danes že legendarnem londonskem govoru 8. junija 1982 pojasnil, da v deželah s komunistično vladavino politična struktura ni več v soglasju z ekonomsko bazo, zaradi česar se v njih poraja revolucionarna situacija.