Ni petje moj poklic, a moram peti,

kar me zadela je nenadejano

puščica, ki ne da mi ozdraveti.

Iz povzetka pesmi in citiranih verzov je več kot razvidno, da je Prešeren razumel pesništvo kot svojo eksistencialno poklicanost, ki se ji ni mogoče odreči ali upreti, čeprav zahteva žrtve. To poslanstvo pa ima svoje korenine tako v ljubezni do idealizirane ženske, kar je bila zanj Julija Primic, kot do »materinega jezika« in »Slovenšne céle«, ki je po meri materinega jezika.

V tej luči seveda tudi prav nič ne preseneča Prešernov odklonilni odnos do ilirskega gibanja, kot ga razberemo v njegovem pismu Stanku Vrazu iz leta 1837, kjer med drugim pravi: »Tendenca naših carmina in druge literarne delavnosti je samo ta, da bi kultivirali naš materin jezik. Če imate vi drugačen cilj, ga boste težko dosegli …«

Prešeren se torej odloča tako, kot mu to nalaga njegova bitna zavezanost »materinemu jeziku«, ki ga želijo on in podobno misleči »kultivirati«, kar pa se ne bi moglo zgoditi, če ne bi bilo ljudskega pesništva, Trubarja, Dalmatina, Linharta, Vodnika, črkarskih pravdarjev, slovničarjev in drugih predhodnikov, da ne naštevam vsevprek. To hotenje je bilo še posebej pomembno, če imam pred očmi oblikovanje in krepitev slovenske nacionalne zavesti, ki je že od Brižinskih spomenikov dalje vezana na slovensko besedo kot tisto, kar nas razlikuje od drugih narodov.

Hkrati pa je res tudi to, kot se je izkazalo, da se šele v Prešernovi pesniški vokaciji impregnativno in umetniško polno prekrijeta tako slovenska forma mentis kot evropsko kulturno izročilo in duh tistega časa. Samo iz pesnikove tvorne navezanosti na evropsko kulturo in pesništvo na eni – pri čemer ne gre zanemariti Čopove vloge – in iz eksistencialne vpetosti v slovenstvo na drugi strani se je lahko izvila njegova pesem kot creatio novi, s katero se je kot nenavadna prikazen pojavil »na horizontu slovenske puščave«, kot pravi Ivan Prijatelj.

Od Prešernove zamisli, da svoje pesmi izda v knjigi, do njene uresničitve je preteklo deset let. Rokopis, ki ga je dovršil 1846. leta, je moral v cenzuro na Dunaj k Francu Miklošiču, ki je v njem črtal četrto kitico Zdravljice in epigram Izdajavcu Volkmera fabul in pesem. Pod naslovom Poezije Doktorja Franceta Prešerna je knjiga izšla na začetku leta 1847 v nakladi 1200 izvodov, kar je več kot osupljivo za tisti čas, ki je premogel bore malo slovensko beročega občinstva, kaj šele takšnega, ki bi bilo duhovno doraslo Prešernovemu pesništvu.

Če človek pomisli, kaj je v Prešernovem času dajalo obrise avtohtoni slovenski kulturi, mimogrede ugotovi, da je tega bore malo, zato me ob Poezijah večkrat prešine misel, da so tako po izpovedni, estetski in naciotvorni plati enormno dejanje, kakršnega zmore le vates, nori duh, ki s svojim pesniškim sporočilom, s katerim stopa pred svet, spominja na Strindbergov Zagovor blazneža, čeprav so Prešerna bolj kot z brezumjem povezovali z drugačnimi somatskimi in anomičnimi odkloni, tako v osebnem življenju kot v poeziji.

Slednjo je, kot je splošno znano, v drugem natisu Poezij 1866. leta ovekovečil šele Josip Stritar, ki je, kot to prikazuje Anton Slodnjak, »s toliko zanesenostjo povzdignil nepriznanega in od nekaterih celo zaničevanega pesnika med največje pesniške duhove človeštva, primerjajoč ga celo Sokratu, ki je po telesnosti tudi bil slaba, nelepa podoba najblažjih misli, najvišjih resnic.«

Šele po tem Stritarjevem pisanju se je odnos slovenskega občestva do Prešernovega pesništva začel spreminjati in utrjevati njegov pomen predvsem s Sonetnim vencem in Krstom pri Savici kot vrhunskima svetotvornima, ali še bolje orfejskima pesniškima podvigoma v slovenskem jeziku. Če imamo pred očmi tedanje splošne normative v kranjski pesniški dejavnosti, kjer se je na vsakem koraku kot največji dosežek vsiljevala koseščina, nasproti temu pa se je mukoma v ospredje prebijala Prešernova poetika, uresničena v njegovi poiesis, potem je na tem mestu še kako resnična in veljavna ugotovitev, kakršno je v svojem znamenitem predavanju Meridian izrekel nemški pesnik Paul Celan. Strnjena je v kratkem in lapidarnem stavku: »Poezija se ne vsiljuje, temveč izpostavlja.« Peter Sloterdijk pa k temu v knjigi svojih predavanj Prihajati k svetu – prihajati k jeziku dodaja: »Če se poezija izpostavlja in če obstajati pomeni, da se nagibamo v »noč sveta«, potem sta eksistenca in poezija v svojih temeljnih vzgibih solidarni med seboj. « Nekaj stavkov dalje pa še to: »Umetnina vzpostavlja svet, pravi Heidegger: poezija se izpostavlja, odvrača Celan – ni čudno, da se stavka skorajda rimata. Filozof in pesnik vsak s svoje strani vstopata v isto areno.«

Prešeren se je znašel v tej areni z obema obrazoma: s poezijo, ki se izpostavlja, in s tem, kar svet vzpostavlja, saj z njo vzklicuje k besedi tudi tisto eksistencialno tveganje, ki je svetotvorno, ali drugače rečeno, živo nasprotje mrtvila, v kakršnega bi potonilo slovenstvo, če bi v njem v vseh razmerjih, ki so zanj ustanovna, prevladal koseskizem, s katerim želim označiti tisto stanje duha, kakršno pripada jalovini, ne pa ustvarjalnemu impetusu v nas. Vendar pa je koseskizem v pravkar opisanem pomenu besede, za katerega je Koseski sam še najmanj kriv, saj se je kot generis sui razbohotil predvsem po zaslugi drugih, pričujoč na Slovenskem očitno od nekdaj in za vekomaj.

Ne bom razglabljal o tem, iz kakšnih razlogov je davnega leta 1946 Ministrstvo za kulturo in prosveto ustanovilo Prešernovo nagrado, saj vsi vemo, da je tudi na ta način partija hotela ideološko obvladovati umetnost, zato so se v zvezi z nagradami dogajale številne napake in krivice umetnikom, ki niso sledili partijskim direktivam. Pri izbiri in izločevanju so nemalokrat sodelovali tudi partijsko indoktrinirani ali ustrahovani ljudje iz umetniških in kulturniških vrst. Tisto, kar človeka današnjih dni pripravi do svete jeze, pa je, da se iz kdo ve kakšnih zamer ali blodenj ponižuje prav ustvarjalno delo, ki je povezano z maloprej opisanim Prešernovim duhom in izročilom.

O tem mi zgovorno pričujejo sporočila nekaterih udeležencev v anketi, ki si jo je omislila kulturna rubrika Dela 7. februarja. Rubriko je zanimalo, kako na Prešernove nagrade gledajo »sogovorniki, ki se s kulturo ali umetnostjo ne ukvarjajo, so pa z njo tako ali drugače povezani oziroma imajo o njej svoje mnenje.«